Nekega dne, stkala bom misli v belo odejo, prekrila bom polje in mesto veselo, tisto kjer sva midva, sedela in se lepo imela, uživala, pozabila na njega in njo, nič ni hudega, če se ne ve zato.
Tako sva govorila, se smejala, opila silne ljubezni, strasti in …… Potem pa nenadoma, jasen pogled, ovir in misli čistih nič pregrehe prevzet, to se ne sme, potlači svoje želje, zatri pohoto, nemoč, ljubezen… omama naj bo le trenutek bežen, važno je le, da na zunaj vse v redu gre, vseeno, če je ranjeno tvoje srce…. Kaj si želiš, veš ti ali ne, mogoče je ključ do resnice, ko se to razve, ljubezen, blaginjo veselje in mir, to so moje želje brez ovir, vse ostalo so plod blodenj želja, naslade, ki ne bodo zagledale nikdar luč sveta, ostale bodo tam, v tihih nočeh, ko ne morem spati in poslušam šepet, angelov misli,šumenja,nemira noči, ko Kupido z svojo puščico hiti in na žalost vedno zgreši……. Komentiraj pesem na forumu. (7 komentarjev) |