Bodrila je njeno neslutečo pasliko
po tvojem utrudljivem dotiku teme.
Čutila je le preteklost dražljaja.
Pozabila prihodnost obljubljenega raja.
 

Gradila je kipe podob, da bi zapečatila.
A vedno znova jih je s solzo razkrojila.
Le trenutne paslike zabolijo v grlu.
Želja po potoku, ki naplavil bi dlan. 

Obdeluje si grede njenih rdečih oči,
spet prostor za sanje bodri ji dlani.
Naj rastejo peruti preluknjane z zobmi.  

Naj brez tebe popisane vrstice življenja
oživijo oklevajoče trenutke čarobnega leta.
Cvetoči prsti naj spet posujejo se z lasmi.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---