| Napisal/a mathea, v sreda, 03. nov. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Skozi ozko špranjo zaprtih vrat
je slišati rezko hladno žvižgajočo pesem vetra.
Kot nagajivec se smeji in žgečka lesene podplate.
Vrata se jezijo.
Napol krohotajo.
Rada bi služila svojemu namenu.
Zavarovati hišo pred nepovabljenimi gosti.
A vetru je uspelo.
Temu gazdalinu, pobalinu.
Temu divjaku.
Ki tako rad razkuštra glave.
Ki tako rad odnese klobuke.
Ki tako rad šteje listje v drevju in mu jih vsakič nekaj ukrade,
kot da bi za lase pocukal v bombažno srajčko oblečenega,
rdečelase razkuštranega pobiča. In vrata se nenadoma,
v zvoku vlažnega popoldneva zazibajo
In na široko odpro.
Po hiši poletijo beli listi,
Vaza je razbita,
Voda je razlita,
Rdeča ribica je srečnejša kot kdajkoli
Urini kazalci so izgubili tekmo.
Zavese plapolajo kot razprta jadra najznamenitejše,
Najslavnejše, največje, najpomebnejše barke,
Kar jih je kdaj videlo morje.
Hiša je od vsega občudovanja snela rdečo ruto
In se globoko priklonila
In njene trdno sklenjene roke ,
Tako utrujene
So se nenadoma razprle
V droben, svež, nežen in drhteč ,
preprost bel cvet.
In cvet se je zazrl v nebo.
In sonce se je zagledalo v ogledalu.
Veter pa je naprej odrvel.
Veter je bil vesel.
Veselo je veter pel.
Novih vrat špranje štel.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
