ti, ki vsi te poznajo,
ki se ti vsi prijazno smehljajo,
kdo si, ti, ki vidiš le riti,
ki v ritmu tvojem bingljajo
in kimajo in cingljajo
z mlačno spolzkimi dlanmi,
viseče cure pedesetletnih agonij,

kdo si, da utiraš pot ledilolomilec
po puščavi prevzetnosti miražev
v cesarjevih starih oblačilih?
Kdo si, te spražujem,
ko praviš, da na mestnem zidu piše,
da z mojo poezijo vsakdo lahko si kaj obriše,
ko praviš, da nasmeh je zgolj prevara?

Kdor tako sumi,
ta vendar sam sebe vara!
Zato ti pravim. To si :
Reva prava!

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---