ti, ki vsi te poznajo, ki se ti vsi prijazno smehljajo, kdo si, ti, ki vidiš le riti, ki v ritmu tvojem bingljajo in kimajo in cingljajo z mlačno spolzkimi dlanmi, viseče cure pedesetletnih agonij,
kdo si, da utiraš pot ledilolomilec po puščavi prevzetnosti miražev v cesarjevih starih oblačilih? Kdo si, te spražujem, ko praviš, da na mestnem zidu piše, da z mojo poezijo vsakdo lahko si kaj obriše, ko praviš, da nasmeh je zgolj prevara? Kdor tako sumi, ta vendar sam sebe vara! Zato ti pravim. To si : Reva prava! Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |