Prijatelj! Šibe ti poganjajo z vetrov barbarskih. Pijani nasmehi iščejo ljubezni in kraljujejo v blaznosti svojih besed. Melanholija mraka se useda v kletne prostore, kjer težki vrček s svojim verzom srca greje.
Mar ne vidiš?... Smejoče lutke po obronkih svojega sveta zabijajo lopate v zbito zemljo. Po jeklenih brazdah njihove poskočne pesmi lije deževnica in razdira lepe oblike. Ob sončnem jutru, v meglicah tipajo obraze svojih src, in čakajo, da oko izpije vlago, ki jo je prinesla temna noč.
Prijatelj... V pajčevini ti pograbi ogledalo vse trpljenje, vsa vprašanja... Ali sam ne veš, kdo si! Morda si vetrnica, ki otrok jo v dlani maje, ali starec, ki z drevesa vabi tiho senco. Prijatelj... Ob njih sediš in čutiš, da z oči jim roke rastejo. Prijatelj! V trnju sediš in iščeš cvetove. Brezoblična je ta tvoja pesem, dragi popotnik... V srcu ti bijejo družino! Ali prijatelj, ljubiš jih!
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|