|
Prijatelj!
Šibe ti poganjajo z vetrov barbarskih.
Pijani nasmehi iščejo ljubezni
in kraljujejo v blaznosti svojih besed.
Melanholija mraka se useda v kletne prostore,
kjer težki vrček s svojim verzom srca greje.
Mar ne vidiš?...
Smejoče lutke po obronkih svojega sveta
zabijajo lopate v zbito zemljo.
Po jeklenih brazdah njihove poskočne pesmi
lije deževnica in razdira lepe oblike.
Ob sončnem jutru,
v meglicah tipajo obraze svojih src,
in čakajo, da oko izpije vlago,
ki jo je prinesla temna noč.
Prijatelj...
V pajčevini ti pograbi ogledalo
vse trpljenje, vsa vprašanja...
Ali sam ne veš, kdo si!
Morda si vetrnica, ki otrok jo v dlani maje,
ali starec, ki z drevesa vabi tiho senco.
Prijatelj...
Ob njih sediš in čutiš,
da z oči jim roke rastejo. Prijatelj!
V trnju sediš in iščeš cvetove.
Brezoblična je ta tvoja pesem, dragi popotnik...
V srcu ti bijejo družino!
Ali prijatelj,
ljubiš jih!
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
