Od Yggradsil
|
Neskončnost praznine; nevidni veter maje veje ničnosti, bledi žarki nebesne sinjine, prodirajo skozi prozorne tkanine, prekrivajo obrise stvari, ki jih ni.
V čast meglenih oblakov, zvonovi tiho donijo skozi noči; kot Eol, ki gnal je ladjo Fajakov, razcapana starka v odmevu korakov, brezupno išče poti, ki jih ni. Na nebu solze briše si hiada, v bled spomin zgubljenih dni na nič se spustil je duh propada, ko izginila je na stopnišču Gileada, na pragu večnosti, ki je ni. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |