Pot. Čutim jo na ozebli koži. Riše pisan zemljevid.
Mehka, topla, nežna se odseva v konicah oči.
Boža me, poljublja. Vabi.
Ni del mene. Oddaljuje se od glavne ceste.

Kako vabljiv zvok.
Slišim neslišen hrup njenega tlaka.
Je to vonj jasmina? Pomladi?
Tlakovana je z omamnim vonjem smeha.

Kar odšla bi. Zaloputnila bi vrata.
Se potopila v belino nove smeri.
Je prava? Tako nepredvidljiva. Tako sama.
Tako diši. Tako je nežna. Tako mogočna.

Sunek vetra jo odpihne z moje kože.
Ne čutim več mehkobe.
Le mravljinci v odmevu grizejo srce.
In vonj. Vonj ostaja. Jasminova pot.

Čez trenutek. Kot bi počil sanje,
zopet ravna, trda, betonska glavna cesta.
Smrad po že občutenem. Smrad po starem.
Trdina, črnina, večna opeklina. Beg?

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---