Kot kamen se je potopil
Pod površino robov,
V zeleno globino tolmuna,
Da se je stopil z vsako vodno kapljo jezera

In potem se ni več spraševal,
Kje mu črte rišejo meje
-- bil je neskončen,
Njegove oči pa dva modra draga kamna,
Vsako oko posebej galaksija zase.
Razdalje niso več zahtevale merila.

On, svoj, sam,
Ves, vsak, vsi,
Vse.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---