Oblak in Zemlja na obzorju,
zaljubljenca med rdečimi gorami,
kot boginja, ki jo ljubezni žar omami,
ne vidi sonca,
ki izginja v besnečem morju,
tako je stala na obzorju.

Pokrajine pod njenimi nogami
so tonile v večerni eter,
z otočij, koder tuli veter,
je ječanje,
kakor glasba zlilo se v tišino
in noč neskončna jo zavila je v črnino.

Vse meglice, zvezde, trave
so mi nežno šepetale,
kako so svoje mesto si izbrale
pod nebesnim svodom
tako, da zakriva kri pogled
srca, ki je postalo svet.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---