Od Yggradsil
|
Oblak in Zemlja na obzorju, zaljubljenca med rdečimi gorami, kot boginja, ki jo ljubezni žar omami, ne vidi sonca, ki izginja v besnečem morju, tako je stala na obzorju.
Pokrajine pod njenimi nogami so tonile v večerni eter, z otočij, koder tuli veter, je ječanje, kakor glasba zlilo se v tišino in noč neskončna jo zavila je v črnino. Vse meglice, zvezde, trave so mi nežno šepetale, kako so svoje mesto si izbrale pod nebesnim svodom tako, da zakriva kri pogled srca, ki je postalo svet. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |