Od Amadeus
|
Vedno, ko sanjam čokoladne hiške, pristanem v veliki ognjeni peči. Postanem oglje, s katerim rišem solze po sledeh korakov. Postanem prah, s katerim meglim si pot do oblakov. In sanje ostanejo pravljica.
Dvema je uspelo ugrizniti vanjo, poslušati čokolado, ki se raztaplja v očeh. Pregnala sta kačo... Scvrla se je v lastnem ognju strasti. Jaz pa za trenutek sanjam čokoladno hišo in že voham dim mojih izgorelih kosti. Kako naj vstopim v sanje in hkrati preživim? Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev)
|