Mravlje čutim na mešičkih polnih vode...
Zakričala bi,
se razbila na tisoče metuljev...
Razleteli bi se po neznanem...
Le da me ne bi bilo več tukaj,
samo da ne bi bila več jaz...

Naj me pojedo lačne žabe,
naj prašijo cvetje,
naj pomagajo otrokom do nasmeha...
Sama ne zmorem več prašiti,
se smejati,
biti hrana...

Naj me ulovijo mreže zla,
naj postanem košček zbirke.
Le da me ne bo več tu...
Le da pozabim na utopično letenje...
Naj se razblini buba mojih sanj,
naj zleti iz mene skriti metulj...

Nočem biti jaz,
nočem več jokati...
Nočem iskati listja razvoja,
nočem biti tu...
Hočem biti sama,
nekje drugje.

Hočem postati smeh,
rodni prah,
hočem postati spet jaz.
In hočem biti tu.
Ampak ne kot buba,
ampak kot svoboden metulj.

Moram pasti,
se osvoboditi,
sleči obleko,
se prepustiti.
Vzleteti.
Leteti.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
 

---