Če bila bi solza, ki se v dež spremeni,
ko v višavah se boginje jokajo,
bi na ustnice padla ti,
da bi čutila kako poljubljajo.

Druga kaplja bi ti na lica padla,
spolzela nežno po tvoji mehki koži,
sledi solz bolečih iz njih ti sprala,
da te nebi rezale več kot noži.

Boginje jokati nebi prenehale,
ker bi izjokale vso žalost mojo.
Dokler izmučene nebi upehale,
objokavale bi odločitev tvojo.

Morda bi usmili se teh zalih kraljic,
če se že mene usmiliš ne.
Morda bi presunil te njihov klic,
in bi k meni prinesle te.

Ker v regratovih lučk vrtincu,
vidim obraza tvojega odsev...
ko padajo na tla kot snežinke v prosincu,
med njimi slišim glasu tvojega odmev.

Vse kar vidim me nate spominja,
vsi pogledi se v tvojega spreminjajo,
zato ostaja tu ta moja želja,
da boginje te k meni izjočejo.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---