V meglici jutranje sreče,
skoz gosto vejevje
lesketa zore,
zazrem se v ples
zgodnjih žuželk..
tik nad vodo drsi
vsa lahkota

malih kril,
tankih nožic
svojih korakov
ubira poti...
hodi? leti?
nobenih na vodi njenih
sledi valov...
vrtinči se le
ples drobnih,
na kamnih obrnjenih
belih tokov..
hrastov list,
vejic šepet
v svoje temine lesa ujet,
v kodrast,
nemiren plesa trepet..
Z biseri trav
skoz misli,
pogled mi pošlje pozdrav
tvoje misli iz dalj..
v meni,
jaz v tebi s teboj...
za isto Svetlobo
zreva iz sebe,
v pozdrav dnevu
in Njej najvišji..
kot jagnjed poleti
se mi ozaljša..
Nje senca je
sončna,
najdaljša..

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---