Nevihtne oblake zate bom zbrala, zaprla sonce,za trenutek,ko sijalo bo v meni,da tebi,ki odkrivaš mi poti in me trdno oklepaš ,v temi, z dežjem,ki lahno rosi,položila bom cvet,ki že dolgo raste v meni.
Veter,ki vrtinči,razvnema krošnje mojega hlastanja,v moč,ki nosim jo že dolgo v sebi,da k tebi,ki si, da sem in me nežno razvnemaš, z viharjem,ki v meni tli,odprla bom cvet,ki spal globoko je v tebi.
V nalivu dežja,ki s sunki se vetra zaganja v voljnost teles,v slast, ki prekriva in vrača se s točo poželenja, da iskre spletajo ogenj noči,ko boš z menoj, v zlitju teles pripravljen, da sprejmem te,globoko v sebi.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|