Nevihtne oblake zate bom zbrala,
zaprla sonce,za trenutek,ko sijalo
bo v meni,da tebi,ki odkrivaš mi
poti in me trdno oklepaš ,v temi,
z dežjem,ki lahno rosi,položila
bom cvet,ki že dolgo raste v meni.

Veter,ki vrtinči,razvnema krošnje
mojega hlastanja,v moč,ki nosim
jo že dolgo v sebi,da k tebi,ki si,
da sem in me nežno razvnemaš,
z viharjem,ki v meni tli,odprla
bom cvet,ki spal globoko je v tebi.

V nalivu dežja,ki s sunki se vetra
zaganja v voljnost teles,v slast,
ki prekriva in vrača se s točo poželenja,
da iskre spletajo ogenj noči,ko boš
z menoj, v zlitju teles pripravljen,
da sprejmem te,globoko v sebi.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---