Ovekovečim mojo izbrisano prisotnost.
Postanem zrno postelje,
ki zbada, zbada. Boli.
Hočem oditi. A ostanem tam. Nevidna.

Belina moje kože postaja prozorna.
Z roko se lahko dotaknem srca,
ki ga ni, ni vidno. In je.
Prisotnost moje odsotnosti je neznosna.

Zame in zanj.
Nočem biti sama.
Čakati na mojo vrnitev,
kot bi čakala tujca.

Naj se inkarniram spet vase,
naj moje srce postane spet rdeče,
naj rodim spet vredne roke.
Ki bodo božale.

Nočem vzbujati smrti.
Hočem zapečatiti prisotnost.
V sebi. Za druge mi ni mar.
Naj me vgravirajo. Če znajo.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---