Od Amadeus
|
Preludij poleta na drevo misli se zaključi v trapastem gozdu, kjer kosti trzajo ob vetru bolečih krikov črnine strahu. In poči balon. Čutiš krvavo zarezo v leseno srce. Solza ustvari morje dežja in neviht. Trnjava ladja doživi brodolom.
Pa poleti še kdaj v neznano, v razvejano hišo nerazvrščenih misli. Ostajam sama na otoku, obkroženim z lastnim morjem, ki izginja iz površja. Izginjam jaz. Kričim. Nihče me ne sliši. Odrevenela se utapljam v življenju, avtomatično pokam mimoleteče balone. Zakaj neutemeljen strah? Čemu tresenje glasu ob neznanih dotikih? Zareze tvorijo življenjsko povest. Le potopljena ladja na dnu lesene duše lahko pripoveduje krvave besede povezane v spiralo neslutečih resnic. In to je življenje. Preden oleseni. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|