Gradim trdnjavo lastnih pozabljenih tonalitet,
da bi glas preprečil nostalgijo izgubljenih let.
Gradim obroč, ki tesno povezuje hrepenenje
v neskončen tok nebesednih misli in neživih dejanj,
krogotok, ki ga nasilno zaključi le drugo življenje.

Postajam lutka na nitkah nepoznanih slutenj.
Gola, brez kostumov in brez mask,
spreminjam svoje gledališče v skrivališče.
Neizbežno počivališče preteklih strahov.
Opečem se z akumulirano vročino strasti.

Ledena opeklina, ki spodriva mi besede dvoma.
Tisočero prosojnih svilenih rjuh, ki božale
so mi hladno telo se v trenutku spremeni v
pikajočo suho travo... ob premikanju mojega glasu
se od belega telesa odbije odmev, zvok smrti.

Hočem zbežati, a ne vem proti kam naj obrnem
svoje dvomljive oči, ki ne priznajo prave smeri.
Zlijem petrolej iz svetilke in trenutek vzplamti.
Moje ledene opekline zgorijo, upepelijo mi razum.
Sedaj končno poznam odmev smrti in vonj zgorele svile.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---