Pešačim po puščavi
drhetenja moje kože,
želje po tujem glasu,
pogrešanja pojave,
motorja mojega srca.

Iščem oazo tekočine,
da z nektarjem napojim
vse posušene občutke.
A peščeni vihar mi
maši vse pore kože.

Ne morem več drhteti,
ne znam več hrepeneti.
Že dolgo zajemam vodo
z vedrom s praznim dnom.
In življenje gre v nič.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---