Kot klošar za drobiž, jaz prosim te ljubezni; samo pogled, en sam dotik, morda le misel name in zraste up še zame, da ne delaš več razlik, saj po izbiri trezni
le ugotoviš morda, da ti ni toliko za prestiž . Poglej me v oči! Vidiš v njih zvestobo katero nihče drugi, tudi dragi, ti ne mogel bi je dati. Položi name dlan, potegni z njo po meni, mar te ne pomirja vsak dotik po koži tej kosmati?
Pomisli le, kaj vse lahko storil bi zate, za tisto malo hrane, ki mi bila čez dan bi dana ? Bi te ubogal, kar bral bi tvoje misli, tvoje želje in hotenja, bi z ljubeznijo bila obdana. Pred vrati hiše varoval bi nedotakljivost tvojega telesa in buden noč in dan skrbel za varnost bi imetja a za nagrado takega početja bilo dovolj bi, da sem lahko ti vse do konca vdan. Zato me, prosim, vzemi s sabo, odpelji me iz zavetišča, in sreča bo obema zasijala, saj bom boljši s tabo kakor je življenje tvoje, ker več bom vračal kot ti meni boš dajala.
* Gmajnice - zavetišče za zapuščene živali v LJ Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |