|
Od Amadeus
|
|
Bremeni me že osamljena odsotnost žarka sonca,
čeprav sedim na njem, celo upravljam z njim.
Imam popolno jasnino v lastnih rokah,
pa ne zmorem razpršiti vseh temnih oblakov.
Moja spremljajoča sled ima avtomatičen pogon,
pa ne uspem prehoditi dveh zaporednih korakov.
Lahko bi se razpotegnjeno smejala,
a iščem luknjo v sebi, kamor lahko napotim dež.
Sem avtorica in režiserka prirejanja nesreče,
vedno se branim slikanja realistične sreče.
Ne morem uiti lastnim dejanjem,
ki upogibajo shirano drevo na dno z žalovanjem. Sem izgubila taktirko, moj direktorski stolček?
Napisala svoj film in dala tujcu vlogo?
Sem izrodila lastnoročne vrstice, pustila belino?
Mi res ni več mar za vsakodnevni zaključek?
Naj vse svoje sanje zamenjam z mrtvilom?
Naj raje odidem in končno s Soncem upravljam? Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
