Ne vidim in ne slutim rešitve zastoja misli,
postajam sovražnica lastnih rok.
Kot zapornice se mi zapirajo dlani,
nepovezane s tokovi čustev,
ki podirajo zgrajene mreže čutečih navdihov.

Še dež se je obrnil proti meni,
nič več me nežno ne boža in spodbuja pogled.
Mrazi mi zaščitni in skrivni plašč,
ki grel je načečkano dušo in odpiral oči,
postajam led, še vročina ne stali vseh ozeblin.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---