Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ulegla sem se v parku in za trenutek zaspala pod senco hrastovih dreves.
Pristopil je k meni. Prosil za denar. Pokleknil je predme, mi sladke besede podajal v ušesa. Iz ust smrdeča cesta se je vila, alkohol, cigareti, a nepopisna svežina.
Svežina človeka, ki živi, ki se zaveda, da danes ni jutri in trenutek je tisti, ki večnost ulovi!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
