| Napisal/a katjica, v ponedeljek, 04. jul. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ulegla sem se v parku in
za trenutek zaspala pod senco hrastovih dreves.
Pristopil je k meni.
Prosil za denar.
Pokleknil je predme,
mi sladke besede podajal v ušesa.
Iz ust smrdeča cesta se je vila,
alkohol, cigareti,
a nepopisna svežina. Svežina človeka, ki živi,
ki se zaveda, da danes ni jutri
in trenutek je tisti, ki večnost ulovi!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
