Sebe skrivam v črni skrinji tujih oči.
Iščem utripajoče meso - moje v tujem.
Kos lesa le nemo leži v skladišču in čaka.
Čaka na ogenj, morda dleto, brez utripa.

Vendar:
Ni vse živo, kar joče...
Ni vse mrtvo, kar leži...
Moj smeh ne govori o sreči.
Moja solza ne govori o smrti.

Torej:
Naj zarežejo vame,
naj se grejejo z mojim utripom,
naj ustvarjajo po svoji podobi.
Naj me dvignejo in uporabijo.

Najdem se v črni skrinji lastnih oči.
V njih otipam razbijajoče meso - lastno.
In že spet tečem, preoblikovana.
Polna utripajičih rdečih niti - gorim.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---