Samota se v dušo zažira,
in misli priganja v naročje,
misli temnejše od noči brez zvezd.

Utapljam se v krvi ko reže si žile,
reže si kožo, oživlja nesrečo,
da še sama od sebe pobegniti hoče.

Pred svetom se skriva,
a v nočeh me objame,
me stiska, duši, trga dušo ki je več ni.

Ta samota, ki ljubezen ji drugo je ime,
ta hujša je od sovražnikov vseh,
hujša od nesreče, hudiča,...

Ker sovražnik te tolče,
dokler ne omagaš,
a ljubezen te rani tudi ko si na tleh.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---