|
Ne razumem sveta,
vse se tako blešči,
a ko se dotakneš
ostane pozlata na rokah.
Ljudje smo enaki.
Popolni igralci.
Maska na masko,
pretvarjanja,
hlinimo žalost
in govorimo klišeje.
Pretvarjanje je naporno.
Pretvarjamo se, da smo
nekaj kar nismo
ali nekaj kar hočemo biti.
Iščemo sebe in stremimo
k popolnosti,
a obenem vedno
bolj pozabljamo,
da puščamo sebe daleč za sabo.
Govorimo, da ljubimo resnico,
a obenem lažemo,
ker se bojimo,
da bi preveč prizadeli.
Govorimo, da se nas
nič ne dotakne,
a doma jočemo,
ker življenje preveč boli.
Govorimo, da ljubimo
kot smo prvič,
a vemo, da si lažemo.
Strah nas je. Igramo, vendar si ne upamo! Govorimo, da ljubimo
življenje
pa zapiramo vrata
pred njim.
Govorimo, da nas ni
strah smrti,
a vsako noč trepetamo
in razmišljamo o njej.
Govorimo, da smo močni,
pa nismo sposobni povedati
ničesar v obraz.
Govorimo, da smo vsi enaki,
vendar globoko v
sebi vemo,
da enakopravnost za vse
sploh ne obstaja.
Govorimo, da bi radi
rešili svet,
vendar sedimo doma
in se pomilujemo
kako nemočni smo.
Beremo knjige in zidamo
gradove v oblakih,
sanjamo pa nič ne storimo,
da bi te sanje uresničili.
Govorimo, da ne maramo vojn
pa še kar naprej izdelujemo
orožje, ki seje smrt.
To smo mi,
sodobni ljudje!
Polni strahu, resnic, laži,
solz in trpljenja.
S kosom rožnatih očal,
ki so se zataknila
v roženico.
S škarjami, ki so
tako skrhane,
da ne zmorejo več
razrezati vseh predsodkov.
Ç
Z nožem v srcu,
ki se vsakič zadre
še globlje.
Z okuženo krvjo,
ki včasih pomeni
smrt.
Z dušo, ki jo teptamo,
dokler njen glas
popolnoma ne zamre.
Z razumom
ki misli namesto srca.
S tehnologijo,
za katero mislimo,
da obvladuje svet.
Z denarjem,
za katerega smo
prepričani, da
nam lahko nudi vse.
Vendar pozabljamo,
da ljubezni
ni mogoče kupiti.
Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev) |
