Ne razumem sveta, vse se tako blešči, a ko se dotakneš ostane pozlata na rokah. Ljudje smo enaki. Popolni igralci.
Maska na masko, pretvarjanja, hlinimo žalost in govorimo klišeje.
Pretvarjanje je naporno. Pretvarjamo se, da smo nekaj kar nismo ali nekaj kar hočemo biti. Iščemo sebe in stremimo k popolnosti, a obenem vedno bolj pozabljamo, da puščamo sebe daleč za sabo.
Govorimo, da ljubimo resnico, a obenem lažemo, ker se bojimo, da bi preveč prizadeli.
Govorimo, da se nas nič ne dotakne, a doma jočemo, ker življenje preveč boli.
Govorimo, da ljubimo kot smo prvič, a vemo, da si lažemo.
Strah nas je. Igramo, vendar si ne upamo! Govorimo, da ljubimo življenje pa zapiramo vrata pred njim. Govorimo, da nas ni strah smrti, a vsako noč trepetamo in razmišljamo o njej.
Govorimo, da smo močni, pa nismo sposobni povedati ničesar v obraz.
Govorimo, da smo vsi enaki, vendar globoko v sebi vemo, da enakopravnost za vse sploh ne obstaja. Govorimo, da bi radi
rešili svet, vendar sedimo doma in se pomilujemo kako nemočni smo.
Beremo knjige in zidamo gradove v oblakih, sanjamo pa nič ne storimo, da bi te sanje uresničili.
Govorimo, da ne maramo vojn pa še kar naprej izdelujemo orožje, ki seje smrt.
To smo mi, sodobni ljudje!
Polni strahu, resnic, laži, solz in trpljenja. S kosom rožnatih očal, ki so se zataknila v roženico.
S škarjami, ki so tako skrhane, da ne zmorejo več razrezati vseh predsodkov.
Ç Z nožem v srcu, ki se vsakič zadre še globlje. Z okuženo krvjo, ki včasih pomeni smrt.
Z dušo, ki jo teptamo, dokler njen glas popolnoma ne zamre.
Z razumom ki misli namesto srca.
S tehnologijo, za katero mislimo, da obvladuje svet.
Z denarjem, za katerega smo prepričani, da nam lahko nudi vse. Vendar pozabljamo, da ljubezni ni mogoče kupiti.
Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |