Napisal/a katjica, v sobota, 16. jul. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Pogrešam tvoj nasmeh…
Izza starih gub,
si mi podarjal upanje,
gradil na moji mladosti svež veter igrivosti,
čeprav so leta izdala tvojo moč.

Poleti regratove lučke pihal si daleč v nebo,
plavala bi za njimi,
višave predaleč so.

Pozimi ležala sem na peči.
Toplota žarela je iz tvojih oči,
mi grela zamrznjeno telo.
Govoril si pravljice,
me ponesel v sen bolj kot največji čudež.

Jeseni listje je švigalo mimo naju,
ti le bežen nasmeh si oblakom podaril.
Mene prijel si za roko,
me obvaroval pred naravo
kakor zvezde luno.
Kot da bliža se ogromen vihar,
objel si moje majhno telesce tesno
Ničesar se ne bojim,
ko ob tebi zvečer zaspim.

Pomlad nama krila dala je.
Sonce zjutraj pomežiknilo
je jutranji zarji,
za noč se skrile so kresničke,
bil je čas ljubezni.
Zorele jablane so
in tudi moje srce je zacvetelo.

Krivična sapa mi te je vzela,
Odšel si brez slovesa,
niti pogledal me nisi,
ko odšel si v nebesa.
Zdaj če slišiš me pri angelih:
Nikoli te ne bom pozabila!
Vsakič, ko se bo kresnička za luno skrila,
vsakič, ko jablana bo zacvetela
in jutranja zarja me bo objela,
ko ledena od mraza bom pri peči sedela,
mislila bom nate,
kajti roža tvoja je ovenela,
prekmalu,
moj obraz je dolgo trpel v rokah solz,
čas zacelil ran ne bo,
ti boš z mano in ko mene ne bo,
s tabo zopet se bom smejala,
skupaj bova,
tam,
kjer mir in spokoj je,
držal za roko boš me in vodil skozi poti,
skozi poti do večnosti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)