Stopam po pepelu drobtinic sreče,
ki v osami so zoglenele.
Preganjam brezčasnost minut,
ki so ob odhodu tvojem zledenele.

Kje se zgodba je končala,
vprašanje, ki ostalo bo neznanka,
vse svoje življenje si bom lagala,
da ujela naju je usode zanka.

Brez tebe sem sreči se odrekla,
vsak dih mi globljo rano vreže,
zastaja v grlu mi beseda, ki nekoč je lepo tekla,
ljubim te se le še nate veže.

Pesem moje je ljubezni žalostinka,
saj vedeti si ne želi, zakaj ob meni te več ni,
zakaj takoj zarana postala sva si tujca,
in zakaj najin plamen pogasil si.

Ostala mi le moja je utvara,
da prikradel strah se v tvoje je kosti,
ker vzeti moral ti bi dva,
in izgubil bi se sijaj tvoje deškosti.

Pustil na duši moji si pečat,
neutrudno zdaj po svetu blodi,
nezacelje so rane, ki pustil jih bolečine je osat,
srce moje mi na smrt obsodi.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---