Zapihal veter je , a jadra niso se razpela, je sonce vzšlo, a v žarkih niso zablestela in morje, kljub valovom, mirno je ostalo in še galebu v zraku belo krilo je zastalo.
Je padal dež, a zemlja suha je ostala. Duha obala bila je le še divja skala, brez morja plaža in školjka tiho joče, ker mehkoba v njej raztrgati jo hoče. Bil cvet je, krasen, nevsakdanji, a lepota njega nikogar ni ganila, še čebela se ga na daleč je ognila, da z njega nektarja ne bi zavžila. Svetloba. Zora ali mrak večera ? Po gladkem morju jutranjik zadeva ob barke stare, neme, brezimene, v spominu let že davno iztrohnjene. Bilo je jutro, bil je dan in bil večer, vse skupaj zlito v simfonijo tria, da crescendo v glavi še razbija brez not, a le ubija notranji nemir. Je res, da nič ni res, in vse je res, zares, kar v opiti duši se dogaja ? Morda pa le tujcu bo samo postaja na poti od tu do tam - nekje vmes? Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |