Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow Delirium tremens

Delirium tremens Natisni Priporoči prijatelju
Od Mojmir   

Zapihal veter je , a jadra niso se razpela,
je sonce vzšlo, a v žarkih niso zablestela
in morje, kljub valovom, mirno je ostalo
in še galebu v zraku belo krilo je zastalo.

Je padal dež, a zemlja suha je ostala.
Duha obala bila je le še divja skala,
brez morja plaža in školjka tiho joče,
ker mehkoba v njej raztrgati jo hoče.

Bil cvet je, krasen, nevsakdanji,
a lepota njega nikogar ni ganila,
še čebela se ga na daleč je ognila,
da z njega nektarja ne bi zavžila.

Svetloba. Zora ali mrak večera ?
Po gladkem morju jutranjik zadeva
ob barke stare, neme, brezimene,
v spominu let že davno iztrohnjene.

Bilo je jutro, bil je dan in bil večer,
vse skupaj zlito v simfonijo tria,
da crescendo v glavi še razbija
brez not, a le ubija notranji nemir.

Je res, da nič ni res, in vse je res,
zares, kar v opiti duši se dogaja ?
Morda pa le tujcu bo samo postaja
na poti od tu do tam - nekje vmes?

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo