težke deževne kaplje razbijajo po razbeljenem asfaltu
drevesa ječijo v sunkih podivjanega vetra
njihove veje kot kremplji grebejo po okenskih šipah
otožno zavijanje psa, ki se ne more osvoboditi verige
premočene kokoši se stiskajo na pragu pred hišnimi durmi
grmenje v sivi odeji oblakov
trgajo jih bliski in strele kakor mrhovinarji

zunaj je sodni dan, tarnajo stare ženice
a znotraj samo tišina
kričanje razposajenih otrok pri igri, ki nič jih ne zmoti
čudne besede streljajo na nogometnem igrišču
avtomobilski motor preizkuša moč delovanja
glasba se širi, kolikor moči ji zvočniki pustijo
toliko vsega hrupa zunaj odmeva
notri odmeva le tišina

*

kdo kali mi tišino poznano
srce moje mi nemirno v ritmu čigavem razbija
v sebi slišim krike s podobo trpljenja
slišim mladeniča, ko roka po britvi mu sega
začujem šepet starke, ko prosi smrti od roke moje
slišim njih mnogo, umirajoče, ki še hlepijo po življenju
njih pogled jim kriči, vse preglasi
z njim me roti, pomagaj mi ti
 
le jaz ne vem, kaj naj storim
čutim kako me boli
mi glas otopi
saj moči boga v meni ni
zato je tišina v praznini srčne noči

*

vse tiho je, neslišno, neznosno,
nevzdržno, mrtvo, umirajoče postalo zunaj
saj težke kaplje solza tolčejo po mojega srca durih
oblaki moje nemoči se zgrinjajo nad žolco, ki naj bili bi moji možgani
drevo znanja stresa gnile sadove in nerodovitne veje dviguje v nebo
sodni dan je v meni, razumem stare ženice
tišina je zunaj
v meni je ni

* * *

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---