težke deževne kaplje razbijajo po razbeljenem asfaltu drevesa ječijo v sunkih podivjanega vetra njihove veje kot kremplji grebejo po okenskih šipah otožno zavijanje psa, ki se ne more osvoboditi verige premočene kokoši se stiskajo na pragu pred hišnimi durmi grmenje v sivi odeji oblakov trgajo jih bliski in strele kakor mrhovinarji
zunaj je sodni dan, tarnajo stare ženice a znotraj samo tišina kričanje razposajenih otrok pri igri, ki nič jih ne zmoti čudne besede streljajo na nogometnem igrišču avtomobilski motor preizkuša moč delovanja glasba se širi, kolikor moči ji zvočniki pustijo toliko vsega hrupa zunaj odmeva notri odmeva le tišina
*
kdo kali mi tišino poznano srce moje mi nemirno v ritmu čigavem razbija v sebi slišim krike s podobo trpljenja slišim mladeniča, ko roka po britvi mu sega začujem šepet starke, ko prosi smrti od roke moje slišim njih mnogo, umirajoče, ki še hlepijo po življenju njih pogled jim kriči, vse preglasi z njim me roti, pomagaj mi ti le jaz ne vem, kaj naj storim čutim kako me boli mi glas otopi saj moči boga v meni ni zato je tišina v praznini srčne noči
*
vse tiho je, neslišno, neznosno, nevzdržno, mrtvo, umirajoče postalo zunaj saj težke kaplje solza tolčejo po mojega srca durih oblaki moje nemoči se zgrinjajo nad žolco, ki naj bili bi moji možgani drevo znanja stresa gnile sadove in nerodovitne veje dviguje v nebo sodni dan je v meni, razumem stare ženice tišina je zunaj v meni je ni
* * * Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |