| Napisal/a katjica, v petek, 22. jul. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kakor povoščeni čevlji
se je v oddaljeni temi zasvetil tvoj nasmeh…
Iskala sem uteho v tvojih očeh,
in krokodilje solze,
ki so tekale po mojem obrazu kot
martinčki v poletnem soncu,
vse so bile zate.
Morda bi z njimi si napolnil potok,
ki počiva pred tvojo teraso,
prazen in posušen,...
Morda bi oživel ribe,
plavajoče svobodno, a turobno….
In morda, morda
bi mi ponudil del svojega poljuba,
da lačne ustnice potešile bi lakoto… V poletnem soncu ležim v travi,
še vedno nagibam se k tvoji glavi,
božam bilke travnate
in morda le one vedo,
čutiti majhnost ob nečem tako velikem,…
Ob tebi
je še svet kakor mravlja,
ki gradi nad nama streho,
pred bolečinami uteho.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
