| Napisal/a NaGa, v nedelja, 24. jul. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nebo nam že nekaj dni
zemljo namaka,
in danes spet v cerkvico
vodi me pot.
Skoz deteljo mokro,
pogled mi uide,
tja daleč
v haloški hrib.
In hribi,
ti hribi …
Spominov veliko,
se spomnim brezskrbnih se dni. In dež še bolj pada,
tišina odmeva,
moj glas ob Marijinem sinu,
ko se iznenada,
mi solza spolzi,
za dneve velike,
za dneve poskrite
življenje brez vsake skrbi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
