Odprla sem žilo in ti dala piti, kar mi je vrelo v krvi, dvignila skalo, da si uzrl, kaj je drobila pod težo
in izvedeti ne želela, so moji sokovi ti dragi, po kapljicah sem se zlivala vate in te željno pojila.
Oprosti mi, nisem spraševala,
le dlani sem se oprijela, rdeči zaton srca v sočutje ti ponudila in tvojim očem novo obleko pod tančico razkrila.
Ne poznaš mojih prepadov, ne veš, kako pečejo iskre, ki se krešejo iz mene kot iz jekla, ne poznaš bogov, ki grmijo na vrhu vulkana tik pred izbruhom, ne ječanja od sonca ožganih vrtov.
Boleče so solze, ki tvoj ovratnik jih pije, po ramenih naj v pozabo spolzijo in nikar, le nikar ne trkaj na vrata,
lahko jih odprem. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev)
|