Napisal/a katjica, v nedelja, 31. jul. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
podiraš me s keglji kakor na bowlingu zakaj tekmuješ z mano in mojimi obrazi upiram se vsemu tvojemu a še vedno me mamiš
in ko zaprla bi vsa vrata za sabo tvoj duh se plazi in kriči za mano potresi in plazovi v moji glavi ubijaš me ali ne vidiš tulipanov okoli ko se pojaviš ali ne okusiš kislice ko odideš trdnjava se podira koščki mozaika vdirajo zemlji streho egoistično me primeš in izgineš najraje bi te polila z vročim kropom! spotaknila sem se ob nezaceljene rane ob tisoč glave množice ki so buljile vame grozeči vsakdani preživeti v sobi zatemnjeni z ruletami črne barve sanje, kje ste in vsakih pet minut padem s postelje na s solzami umazano preprogo tisto trganje in požiranje sline uničevanje svoje lastnine ( tvojih slik, zje**** nate spomine) iskanje kisika v kotičkih bruhanje in histerično smejanje ( = jokanje) svoje plišaste igrače z njimi sem se igrala kot takrat ko sem sanjala da sva na morju sedela na drobnih kamnih in opazovala ljudi mimoidoče kako so čudni in se grdo držijo midva sva bila srečna in se smejala drug drugega žgečkala me je Medo začudeno pogledal zdelo se mi je za trenutek da je oživel in takrat se je razum zavedel da te ne bo več nazaj
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|