Torbica v enaki barvi kot čevlji. Svileno krilo po žensko ovija boke, tako mehko, toplo se guba v razkoraku. A smešna se vidim, tako smešna, ko stopam po krajini brez vseh in se s petami zatikam v reže, ob katerih se zemlja lomi na kose,
tako smešna, ko iščem zeleno oazo sredi gozda kamnitih človeških soh, ki iz pljuč mi kradejo vdihe, da vsaj enkrat v življenje okameneli vzdrhte, tako smešna....
Korak rjasto škriplje v črepinjah. Komu je namenjen? Tako sam se sliši v noč, nikjer nikogar, le posmehljiv smeh brezdomca prebada balast iz preteklosti in ga cefra v nerazpoznavnost. Brez upora me v svoj svet ovije, ne morem več mimo, ne skozi. A glej, na njegovem obrazu se rišejo črte matere, očeta, kakor da pravkar stkane v mrežo domačnosti bleščijo izgubljeni mi dom v pozdrav.
Tiho se sipljem iz trdnosti v razsulo, kot nazobčana čaša razbito obstojim, plevel pa počasi vrašča se v dno. In tam, med črepinjami, pod visoko, mrtvo cedro, pod brlivko, ki jemlje zadnje vzdihljaje in samo še kdaj pa kdaj šibko oživljena zaihti, z brezdomcem, obutim v bose noge, pijeva brozgo iz iste steklenice, prazniva želodca ob istih sodih in grenke ostanke na belih ustnah briševa z istim svilenim krilom. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|