Množje ognjenih prebliskov se v prepadu bori
za dokončno dekadenco bežno orisanih spominov,
uničujejo se dolga leta oblikovane skulpture,
od naplavin trajno uničene nevzdrževane slike.

Ni sodnika, ki bi pazil na pravila tragične igre,
nekaj popolnih tujcev uživa ob solzavi komediji,
ob igranju teh nasičenih občutij neumrljive
prestreljene in propadle zgodbe veselega obraza.

V zakulisju počiva nekaj na varno skritih skic,
brez vrednosti rekonstrukcioniranja preteklosti,
le kot obrobni kamenčki nespoznavnega mozaika.
Še bo prostor za predstave, muzeje in razstave.

Zastor pade, konec tega sadističnega komediantstva.
V dvorani tišina, brez zasluženega dolgega aplavza,
vsaj trikrat ponovljenega, ne, dvorana je prazna.
In poklon. Poklon starega življenja veselega obraza. 

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---