Lokvanji lebdijo na gladini,
jezero sije v jutranji sivini.
Meglice tiho spijo na obali,
labodov spev odmeva v tišini,
na valovih lesketajo se opali.

Meglice tiho spijo na obali,
kjer blatniki cvetove so pognali.
Ob ločju šepeta safirna reka,
ki človeku blag poljub odreka.
Tod odsevi nedolžni so ostali.

Ob ločju šepeta safirna reka,
ki z zahoda se v jezero steka.
Afrodita sama v srcu je narave,
ne najde čas osamljenosti leka,
oblaki pa še plavajo v daljave.

Afrodita sama v srcu je narave,
ki davno lesk je svoj 'zgubila.
Blaga prst sadov ni obrodila,
kmalu sive, zdolgočasene dobrave
večerna voda bo zalila.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---