Napisal/a ingriddrozg, v sobota, 27. avg. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Joj, kako sem vzdrhtela, o celem životu me je spreletel dreget, da skoraj bi izgubila tla in mu pokazala kako sem ga vesela. Oh, ta ljubezen pobesnela!
In on? Zakaj je gledal stran? Njegov odziv me tudi danes bega. In včasih obupana ne vidim do nobenega brega. Spet drugič se mi zdi, da vidim v globino otoka, Vendar ne traja dolgo ... kmalu spet tepe me roka. Tako da ladja še vedno čaka na odprtem morju pristan. Še vedno drhtim, še vedno zate živim, zate, ki ne razumeš globine moje ljubezni. Če strah te je trpljenja, potem sploh bi moral teči mi v objem, ker jaz te sanjam že od zmeraj, in samo jaz lahko pot v tvojo srečo odprem. Dobolj razmišljanja! Dovolj pomišljanja! Razum je nad srcem slabič. Razum nima poguma, razum nima sanj, razum nima sreče. Naj ostane samo še eno vodilo; brez vojne, brez pameti, samo vzgib.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|