Od Caylipso
|
Življenje so nedokončane zgodbe, moje so prav to. Ne znam končati. Ko je konec se vrnem in pobiram ostanke. Ne znam pozabiti, ko je konec se hranim s spomini.
Ko je konec se zaprem vase in se krivim. Ko je konec hočem znova, še enkrat in enkrat dokler ne bi uspelo. A bi res kdaj?
Ko je konec nočem živeti, takrat mislim na smrt. Ko je konec bi rada ostala brez spomina, ker preveč boli. Ko je konec …
Sem še samo razvalina z raztrganim srcem, s pepelom nekdanje ljubezni, s solzami v očeh, s tetovažo na koži, s pogubnimi mislimi …
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |