Gledam te.

V belo svilo odeto je telo,
telo, ki ga angeli ne smeli bi imeti
in nežen, deško mil obraz krase
nekoč v očeh prižgane iskrice;
nagajiv nasmeh, ki ne da se mu upreti,
in vrtnica, ki polepša sliko to.
Lepa si, le duše ni…

Obrnem sliko.

Svetloba skozi njo preseva.
Obraz in stas še vedno kažeta milino
a plamene v očeh so solze pogasile
in bolečine nagajiv nasmeh zresnile,
spremenila se belina je v sivino
in vrtnica v rokah sameva.
Tu duša je in ta trpi…

…predstavljam si,
kako po tem licu moja dlan polzi,
nežno, bolj nežno, kot solze iz oči.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) 

---