Nocoj bi lahko pisala žalostne verze v svojih pesmih.
Zapisala bi:

NOČ JE POKRILA ZEMELJSKO OBLIČJE, NEBO JE POSULA Z ZVEZDAMI.
NEŽNI VETRIČ JE PIHLJAL, KO SI PRVIČ POLJUB NA USTNICE MI DAL.
JE VODA POTIHO ŽUBORELA, PREMAKNITI SE NISEM SMELA,
KER SEM SI TVOJEGA POGLEDA ŽELELA.

TVOJEGA POLJUBA SEM SI ISKRENO ŽELELA,
A DO TAKRAT V ZVEZDNE UTRINKE NISEM VERJELA.
PA SI MI REKEL, DA TA UTRINEK ZVEZD VPLIVA NA LJUDI,
VODNARČEK MOJ, VSAJ TAKO SE MI ZDI.
SAJ SE NE SPOMNIM DOBRO VSEH BESED,
KER SEM BILA OD SREČE NAJBOLJ ZADET POET.
SI REKEL MI, DA NA MOTORJIH RAD LETIŠ,
PAMETNO ČETICO SVOJO PO CESTI PODIŠ.
ME STISNILO V PRSIH JE, KO REKEL SI, DA SEM TI VŠEČ.
GLAVA JE NA ZAVORO TIŠČALA, SRCE PA ROČNO ZAVORO ODTEGOVALO.
ZA HRBTOM SE VAL SMEHA JE KROHOTAL.
VEDELA SEM, DA NEKDO NAMA BO NAJINO KRATKO AFERICO
NA PLADNJU PRODAL.
PA NE BI BILO TREBA, DA JE TAKO.
LAHKO BI NAMA ŠE KDAJ LEPO BILO.
IN TA MOJ VEČNI GREH PRETEKLOSTI,
PREKRIŽAL JE NAJINE POTI,
MOJE SRCE SE SPRAŠUJE ZAKAJ NAJ ŠE VZPLAMTI.

MOGOČE VEŠ TI?  

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---