Stopam po stopnicah pozabe. Vse kar bilo nekdaj svetlikajoče, danes skrito je v mračni sobi. S svetilko rada spremenila bi ta svet v raj. Zbudila v sebi svet igrač, otroških sanj, ki že dolgo se skrivalnice igrajo v meni.
Stopam po stopnicah pozabe. Mrazi me in želim si toplega objema. Ponovno rada bi ta svet odkrila, v zlato skrinjico ga položila, tam počivala bi in spet odkrivala odkrito. Vse kar bilo nekdaj svetlikajoče, danes skrito je v mračni sobi. Čas pospravil je radosti pod preprogo in iskrica v očeh mi mirno je zaspala. Besede tuje so ponudile odejo prekrile sanje in se naselile vanje. S svetilko rada spremenila bi ta svet v raj in žarki jutranje pomladi v meni prebudili bi nov svet. Kraljestvo mladih, rosnih misli in veselja bi pokukalo na dan kot suho seme po deževni noči. Vonj pomladi bi pričaral moje razigrane dni zaplesala bi ples romantične mladosti. Prebudila v sebi svet igrač, otroških sanj, ki že dolgo se skrivalnice igrajo v meni. Sredi travnika, kjer rožice mi segale bi do vratu, bi z vilami in škrati se lovila, nato s čopičem naslikala bi svoja nežna krila, ki dvignila bi me na vrh peščenega gradu, saj pravljica nikoli se ne bi končala, tako obala sanj se vedno bo nadaljevala. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |