Nekoč padla bo zavesa,
ko konča se igra,
iger vseh.
In midva,
vsak na svojem koncu odra,
bova tiho obsedela.

Le nasmeh
bo lebdel
nekje v zraku.
In dotik bo hrepenel,
večno po dotiku.
V razdaljah nepremagljivih,
v sanjah nedoživetih,
v pesmih neizpetih,
v občutkih neizgovorljivih,
pa bodo ugašale luči.
Na svoji strani jaz,
na drugi ti.
Vmes le čas,
ki zarezal je sledi.
In sto svetov deli,
kar združeno nikoli ni.
A obstaja in živi,
čeprav ni več luči.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)
  
 

---