v svetlobi se tvoji prebudim,
ko z žarki plešeš mi po obrazu,
ko veke lahkotno mi odpreš,
...

Misel nate še vedno zaskeli,
ko solza se utrne, srce zaboli.
Daleč nazaj seže najin spomin,
zadnji zagreni bolj...

V trenutku večnosti
je večnost trenutka.

V smislu pozabe,
pozabljen smisel...

V neskončnosti bolečin...

Kam, kam?
Na vrhu sam,
brez izziva,
ni goriva,
Tema, megla, razpad sistema...

Le kam naj skrijem sonce,
ki name sedaj sije,
ki oblake topi in dež suši?

Za dušo je telo področje
kot je zemlja za telo,
vse nosi žalost in dobrine,
rojeva se ljubezen, zlo.

Iščem moč ...

V nebo vpijoč
nasmeh sivega vsakdana,
brezsledje praznih besed,
ko se v hladu mesta znajdem.

Steklene oči zrejo v neskončnost,
neskončnost prodira skozi razbito steklo.
Po neskončnosti lebdi en sam kamen,
ki srce želi...

Ne naredi nič več
in nič manj od tistega,
kar misliš, da lahko narediš.
S tem boš naredil vse,
da bo prav zate in bo
moral...

ali obstaja podobnost dveh ljudi...
podobnost dveh poti, ki prelivata se
v soju dveh luči,
ko čas brezmejen, neusmiljen kaže ti pot...